Pot do sveta brez odpadkov se začne doma. Tako pravi Bea Johnson, začetnica filozofije zero waste ali življenja brez (plastičnih) odpadkov. Njena knjiga Dom brez odpadkov, ki je v Ameriki izšla leta 2013, leta 2016 pa smo dočakali njen prevod v slovenščino, je nekakšna enciklopedija zmanjševanja odpadkov, ki se začne prav v gospodinjstvih. Avtorica opiše popotovanje družine, ki se iz izrazito potrošniškega sveta obrne v takšnega, kjer smeti preprosto ne proizvajajo več. Utopija ali edina prava rešitev? Johnsonova se še kako dobro zaveda, da svet (plastike) ne bo mogel več dolgo delovati tako, kot deluje zdaj, saj plastika pronica v hrano, se razkraja več kot 50 let in je dokazano škodljiva, medtem ko se mikroplastika pojavlja že v pitni vodi in morskih živalih. S svojo knjigo je mnoge po svetu navdihnila, da so začeli slediti njeni filozofiji ter odprli trgovine, ki ponujajo hrano in izdelke za dom brez plastične embalaže. V Sloveniji je ena od njih Mojca Bernik. V blokovskem naselju sredi Nove Gorice je pred dvema letoma odprla trgovino Moj svet, čist planet, v kateri se na trenutke zdi, da se je čas vrnil za trideset, štirideset let, ko smo bili veliko bolj trajnostno naravnani kot danes. Ponuja trajnostne predmete, ki jih je težko dobiti (slamice iz jekla, steklenice iz stekla in jekla, ščetke za pomivanje posode iz naravnih materialov, bambusove zobne ščetke z biorazgradljivimi ščetinami in podobno), izdelke ustvarjalcev iz naravnih materialov, pripomočke za dom iz naravnih materialov za večkratno uporabo, ekološka čistila in kozmetiko ekoloških kmetij. Hrane zaradi visokih higienskih standardov (še) nima, je pa tu mogoče najti marsikateri uporaben nasvet, kako se podati na pot ustvarjanja čistejšega planeta z manj (plastičnimi) odpadki.


Življenje brez odpadkov je proces, ki seveda ne more biti takojšnji. Jaz sem začela postopoma, najprej z organiziranjem in zmanjševanjem svojih nakupov, ko sem ugotovila, da večine stvari, ki jih kupujem, sploh ne potrebujem.

»Življenje brez odpadkov je proces, ki seveda ne more biti takojšnji. Jaz sem začela postopoma, najprej z organiziranjem in zmanjševanjem svojih nakupov, ko sem ugotovila, da večine stvari, ki jih kupujem, sploh ne potrebujem. Odločila sem se, da ne bom kupovala za zalogo, ampak šele takrat, ko mi bo izdelka zmanjkalo. Novega nisem kupila v plastični embalaži, ampak v taki, ki jo lahko ponovno uporabim. Nisem več nasedala blagovnim znamkam, ki nas le zavajajo. Zdaj izdelke kupujem v steklu, papirju ter embalaži za večkratno uporabo. Najljubše pa mi je, ko kupujem s svojo embalažo ter uporabljam pralne vrečke iz blaga, ki sem jih naredila sama,« pravi Mojca Bernik. Hkrati priznava, da je treba za vsako spremembo spremeniti svoje navade, za kar seveda potrebuješ voljo in čas. »Ko sem začela kupovati v lokalnih trgovinicah s svojo embalažo, so me trgovke najprej čudno gledale, počasi pa so se navadile. Žal je pri ljudeh še vedno čutiti sram, da bodo sitni, če bodo trgovko prosili za kaj takega. Toda zakaj nas bi bilo sram kupovati s svojo embalažo? Ker skrbimo za svoje zdravje in okolje ter za našo prihodnost? In posledično tudi za otroke te prodajalke?« razmišlja sogovornica. Po njenih besedah je prav to največkrat najtežji korak, saj je treba stopiti iz množice. »Toda več nas bo takih, manj bo sramu. Sčasoma bo lahko postalo normalno. Mene so v trgovinah, kjer nakupujem, zdaj že vajeni. Vedo, da imam svojo vrečko in solate, ki je pakirana v plastično, ne kupim. Trenutno se večini ljudi zdi povsem normalno, da dobimo solato očiščeno in že pakirano v plastični embalaži. No, meni se to vsekakor ne zdi normalno,« izpostavlja Mojca Bernik, ki v nekatere trgovine nerada zahaja, če prodajalke ne upoštevajo njenih želja. »Največkrat se opravičijo, da morajo upoštevati navodila nadrejenih ali pravil sistema HACCP,« dodaja Bernikova.


Ko sem začela kupovati v lokalnih trgovinicah s svojo embalažo, so me trgovke najprej čudno gledale, počasi pa so se navadile. Žal je pri ljudeh še vedno opaziti sram, da bodo sitni, če bodo trgovko prosili za kaj takega.


Pa ni ostalo le pri tem, saj se je odločila, da bo v svoji trgovinici pripravljala tudi delavnice in tečaje, na katerih bo ljudi ozaveščala, kaj lahko sami naredijo za čistejši planet. »Najodmevnejši dogodek je skoraj vsakomesečna izmenjava oblačil, ko ozaveščamo o problematiki hitre mode, kako kapital izkorišča delovno silo, tudi otroke, in v kakšnih nečloveških razmerah delajo, ko šivajo poceni obleke, ter s kakšnimi strupi so prepojena nova oblačila. Z izmenjavanjem zmanjšujemo smetenje. Obleke, prav tako kot plastika, so namreč velika obremenitev za okolje. Rabljena oblačila nimajo kemikalij, ki jih nova velikokrat imajo, z njihovo uporabo pa zmanjšamo odpadke in za nameček še privarčujemo. Pozimi prirejamo tečaje kvačkanja in pletenja, da obujamo staro znanje naših babic. V marcu smo organizirali zanimivo delavnico trajnostnega in zavestnega nakupovanja, na kateri sem tečajnikom želela v praksi pokazati, kako nakupujem in da to ni ne zamudno ne drago. Pripravljamo tudi druženje z mamicami, ki uporabljajo pralne pleničke. Tistim, ki imajo predsodke glede pranja, dajemo praktične nasvete, pogovarjamo se seveda tudi o prednostih, ki jih ima uporaba takšnih pleničk za otroke in naše okolje. Izvedli smo delavnico barvanja las z naravnimi barvami, v prihodnjih mesecih pa bomo pripravili še kaj zanimivega,« napoveduje Mojca Bernik.


Slovenci radi kažemo s prstom in čakamo, da bodo drugi naredili kaj, preden naredimo to sami. Menim, da lahko vsak veliko pripomore k zmanjševanju uporabe plastike.


V letošnjem letu, ki je leto brez plastike, o problematiki veliko in na glas govorimo. »Toda Slovenci radi kažemo s prstom in čakamo, da bodo drugi naredili kaj, preden naredimo to sami. Menim, da lahko vsak veliko pripomore k zmanjševanju uporabe plastike že s tem, da ne uporabljamo toliko plastičnih vrečk, ampak veliko nakupovalno vrečo prinesemo od doma. Ko izdelka ne kupimo v plastični embalaži, pokažemo proizvajalcu, da tega ne podpiramo. Sami izberemo, kam gre naš denar. Ali bomo podprli lokalne proizvode ali tuje? Zavedati bi se morali, da smeti, ki jih odnesemo iz stanovanja, nekje pristanejo, ne kar izginejo. Le embalažo, ki jo ločujemo, lahko recikliramo,« opozarja Bernikova. Hkrati poudarja, da se življenje brez odpadkov dotakne vseh plasti našega bivanja. »Včasih sploh ne vem, kje naj začnem ozaveščati ljudi in kako. Pred vrati je čas piknikov, spet bodo police v trgovinah polne plastike za enkratno uporabo, saj še ni prepovedana. Svetujem, da svoja praznovanja in piknike v naravi naredimo čim bolj ekološke ter pomislimo na naše otroke in kakšno naravo jim bomo pustili. V hitrem tempu, ki ga živimo, gledamo samo na danes in premalo na jutri. Prinesemo embalažo na piknik in ne razmišljamo, koliko črnih vreč smeti bomo odnesli v smetnjake, polne plastenk in umazane plastike za enkratno uporabo. Namesto tega lahko kupimo lesen pribor, ki se razgradi, ali ga vzemimo doma in potem operemo. Krožnike lahko uporabimo večkrat ali kupimo razgradljive. Žalostno je, da so cene plastike tako nizke, da nas naše smetenje ne zanima. Ne zavedamo se, koliko denarja zapravimo za kupovanje izdelkov za enkratno uporabo, in se nam zdi preprosteje kupiti in potem zavreči kot prati,« razmišlja.

Koncept brez odpadkov v Sloveniji se širi. Kot pravi sogovornica, so pred nekaj meseci odprli prvo trgovino s hrano na rinfuzo v Ljubljani, maja jo je dobil tudi Maribor. »Drugod trgovine dodajo v ponudbo del, ki ga namenjajo ekološkim čistilom. Prav tako je pri nas že kar nekaj občin, ki so stopile na pot brez odpadkov. Prva je bila Vrhnika, potem so se ji pridružile še Borovnica, Log - Dragomer, Ljubljana, Bled, Gorje, Radovljica, Slovenske Konjice in Žalec. Imamo tudi prvi hotel brez odpadkov v Ribnem, zato moram reči, da se spremembe pri ozaveščanju dogajajo,« ugotavlja Mojca Bernik. Kaj poleg naštetega lahko še naredimo v vsakodnevnem življenju s čim manj plastike? »Vrnimo se k minimalizmu, uporabi kuhinjskih krp namesto brisačk iz papirja, k steklenicam namesto plastenk. K takim, ki jih lahko vrnemo proizvajalcu ali jih večkrat uporabimo. In kupujmo lokalno hrano, ki ni pakirana in zavita v plastiko. Skrbeti za naravo ni več stvar hipijev, temveč preživetja. Za boljšo prihodnost so potrebni majhni, a vztrajni koraki.«