V mojem prejšnjem prispevku Bi šli na kavo in jo plačali 60 dni kasneje? sem skušal opozoriti na (pre)dolge plačilne roke s katerimi se pri vsakodnevnem poslovanju še zmerom sooča večina malih in srednje velikih podjetij v Sloveniji.
Kljub številnim poizkusom, da bi izkoreninili plačilno nedisciplino, nam namreč enostaven izračun iz objavljenih podatkov AJPES-a o poslovanju gospodarskih družb v letu 2015 razkrije, da so slovenska podjetja v lanskem letu na plačilo svojih opravljenih dobav v povprečju čakala približno 65 dni. Da o bolj robnih primerih iz prakse ne govorim.
(Mimogrede - najdaljši plačilni rok, ki ga Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih določa za gospodarske družbe je 60 dni, za javne organe pa 30 dni.)
Čakati na plačilo dva meseca od opravljene dobave ni od muh. Podjetje mora v vmesnem času dvakrat izplačati plače svojim svojim zaposlenim, državi poravnati davke (zlasti DDV), plačati mora dobavitelje, ipd. In tako se odlogi plačil pogosto prenašajo in razraščajo naprej.
Podjetje mora namreč obratni kapital zagotoviti že ob prejemu naročila od svojega kupca - npr. za nabavo materiala in za plačilo zaposlenih v času proizvodnje - in ne šele takrat, ko je dobava že opravljena. Dejanska vrzel financiranja je zato še večja, saj mora podjetje 'zalagati' sredstva za svoje delovanje precej dlje kot samo za dva meseca od izdaje računa.
Da je situacija še slabša številni veliki poslovni sistemi in celo javni organi svojim dobaviteljem v nabavne pogodbe pogosto vsiljujejo klavzulo o prepovedi odstopa terjatev tretjim osebam ali pa jim v takšnih primerih zaračunavajo dodatne stroške. S tem želijo svoje dobavitelje držati 'na kratko' in jim preprečiti, da bi s prodajo terjatev prej prišli do denarja. Nato pa jim pogosto - za še višje stroške seveda - kar sami ponudijo predčasno plačilo v obliki cassa sconta in tako dodatno zaslužijo. Se vam zdi to primerno?
Kaj storiti v primeru, ko vam je vaš kupec (dolžnik) prepovedal, da terjatve odstopite?
Podjetniki pozor - odstop terjatev je vaša neodtujljiva zakonska pravica! Prepoved odstopa terjatev v gospodarskih pogodbah nima pravnega učinka!
1. odstavek 419. člena Obligacijskega zakonika namreč izrecno določa, da za odstop terjatev privolitev dolžnika ni potrebna, 4. odstavek 417. člena pa nadalje, da odstop terjatev med gospodarskimi subjekti učinkuje tudi v primeru, če sta upnik in dolžnik dogovorila prepoved odstopa. Vendar se v praksi pri odstopu terjatev brez soglasja dolžnika oziroma navkljub prepovedi odstopa pogosto zapleta pri izvedbi. Dobavitelj mora namreč svojo stranko obvestiti o odstopu, da bi lahko ta svojo obveznost pravilno izpolnil novemu upniku. In na tej točki postane zadeva kočljiva saj dolžniki, ki se z odstopom ne strinjajo, neradi sodelujejo in lahko celo poizkušajo 'kaznovati' svojega dobavitelja. Zaradi tega se tudi banke in faktoring podjetja široko izogibajo odkupu terjatev brez vnaprejšnjega soglasja dolžnika.
Rešitev? Tihi odstop terjatev, 100% anonimno
Borza terjatev je prvi organiziran trg s poslovnimi terjatvami, ki slovenskim podjetjem omogoča hitro in enostavno prodajo terjatev preko varne spletne trgovalne platforme.
Borza terjatev ponuja možnost tihega odstopa terjatev, brez obveščanja dolžnikov, kar strankam zagotavlja 100% anonimnost.
Možnost tihega odstopa lahko izkoristijo vsi registrirani člani borze, ki izpolnjujejo pogoje za prodajo terjatev na Borzi terjatev.
