Prvi in glavni problem slovenskega šolstva, ki ga je na začetku okrogle mize izpostavila novinarka Ranka Ivelja, je naša (pod)povprečnost. Slovenija se med državami sveta po znanju ne uvršča med povprečne temveč podpovprečne, ogromne so tudi razlike v različnih regijah naše dežele, naši otroci so zmožni zapomniti si enormne količine podatkov, niso pa zmožni sklepanja, lastnega razmišljanja in apliciranja.

Predsednik komisije za spremljanje in posodabljanje učnih načrtov Janez Justin komentira rezultate raziskave Pisa kot popolnoma primerljive z vsemi ostalimi raziskavami. Slovenija je, sicer nepričakovano, pod povprečjem, če se primerjamo z ostalimi razvitimi državami sveta. Prav tam pa so se znašle tudi velesile kot sta ZDA in Velika Britanija. Justin pove, da je razlika predvsem v tem, da so te države reagirale v istem trenutku, ko so ugotovile, da so na lestvici padle. ''ZDA, Velika Britanija, Francija, so v trenutku naredila akcijski plan, načrt, kaj storiti za zvišanje kakovosti znanja in izobraževanja.'' Aktivnosti so v teku in tudi ''Slovenija bi mogla reagirati'', še meni Justin.

Predsednik državne komisije za vodenje NPZ Janez Bečaj je zaskrbljen da so vsako leto podatki nacionalnega preverjanja znanja enaki in, kar je najhuje, predvidljivi. Zaskrbljen je na dejstvom, da se odgovorni za spremembe obnašajo, kot ''da jih ne zanima kaj se dogaja''. Poudaril je, da vzpodbude za spremembe iz zavoda za NPZ prihajajo vseskozi, nikoli pa se nič ne zgodi.

''Vsako leto pride v strokovni svet za splošno izobraževanje gospod Bečaj s svojim poročilom, člani sveta poročilo pregledajo in že pet let zapored dobivamo podoben rezultate,'' pove predsednik strokovnega sveta za splošno izobraževanje Janez Mežan. Slaba bralna pismenost, nizka ustvarjalnost, dobra faktografija. Mežan doda, da lahko svet le ''opozori v svojih sklepih ustrezne institucije, ministrstvo za šolstvo in šport, zavod za šolstvo RS, da poiščejo vzroke in nato ustrezne ukrepe.'' Kot zaključi, do sedaj niso na svoja poročila nikoli dobili nobenega konkretnega odgovora od teh institucij.

Profesorica matematike Marta Zabret na začetku citira eno svojih dijakinj: ''Povejte jim, da odkar sem v šoli, me le preizkušajo, testirajo, preizkušajo na meni neke nove metode učenja, jaz pa bi le rada nekaj miru.''

''Mesečno se nekaj preverja na dijakih, kot da so kokoške, ki se jih neprestano preverja, koliko jajc nesejo in potem nimajo niti miru, da bi ta jajca lahko znesle,'' pove Zabretova in doda, da imamo točno to, kar smo hoteli. ''Hoteli smo diplomante osnovnih šol, če pa ob tem ne znajo rešiti nacionalnega preverjanja znanja je pa to drugotnega pomena.'' Poudarila je, da je večno dirigirano nižanje standardov in premisivna oblika šolanja, kjer se pričakovanja nižajo le zato da so rezultati zadovoljivi, ni prava pot. ''Vsi morajo narediti, vsi morajo biti zadovoljni...to ni prava pot.''

Z rahlo zamudo se je okrogli mizi pridružil minister Igor Lukšič, ki je jasno in kratko razložil, zakaj so rezultati povprečni: ''Ker imamo povprečne ambicije, kaj naj Slovenija naredi v mednarodnem prostoru.'' Trenutne ambicije Slovencev v življenju so ''preživeti'', ko pa pridejo šolarji v učilnico, se od njih pričakuje doseganje nadstandardnih rezultatov, prikazovanje nadpovprečne ambicije in zadovoljevanja ostrih standardov. Problem so, sledeč Lukšiču, te razlike v šolanju in realnem življenju. ''Problem je utapljanje v sivem povprečju in posamezniki tu težko kaj naredijo.''

Neposredni prenos se je začel ob 19.00.